Prvič sem ga slišala nekega večera po koncertu. Najprej sem mislila, da mi samo še odzvanja glasba v ušesih, a ko sem zjutraj vstala, je bil zvok še vedno tam. Tisti tanek, vztrajen pisk, ki ga ni mogoče utišati. Sprva sem mislila, da bo minilo, da je le začasno. A dnevi so se spreminjali v tedne, in tinitus ni izginil.
Na začetku sem poskušala ne razmišljati o tem. A bolj ko sem ga poskušala ignorirati, bolj sem ga slišala. V tišini je bil najglasnejši. Zvečer, ko sem želela zaspati, ali v pisarni, ko sem se trudila zbrati misli. Zdelo se mi je, da mi ta droben zvok vsiljuje svoj ritem dneva.

Ko sem šla prvič k zdravniku, sem izvedela, da tinitus ni bolezen, ampak simptom. Lahko ga sproži glasen hrup, stres, težave s sluhom, celo napetost v vratu ali čeljusti. Pri meni je bil krivec očitno koncert – preveč glasen in brez zaščite za ušesa. ‘Slušni živci si zapomnijo zvok,’ mi je rekel specialist. ‘In včasih ga ne znajo več izklopiti.’
Najprej sem bila obupana. Mislila sem, da bo tinitus nekaj, kar me bo spremljalo do konca življenja kot tih opomnik na to, da sem enkrat ravnala neodgovorno. Potem pa sem začela iskati načine, kako z njim živeti. Ugotovila sem, da mi pomaga, če v ozadju vedno nekaj tiho igra – glasba, zvok morja ali preprosto šumenje ventilatorja. Bolj kot se osredotočiš na življenje, manj ga opaziš.
Pomagalo mi je tudi, da sem začela bolj skrbeti za svoje telo. Manj stresa, več spanja in redna vadba. Zanimivo, kako močno vpliva napetost na sluh. Ko sem se naučila sprostiti, se je tinitus opazno umiril.
Danes ga še vedno slišim, a me ne moti več. Je del mene, kot brazgotina, ki te spomni na lekcijo. Zdaj pazim na glasnost, uporabljam čepke na koncertih in poslušam telo, ko mi pove, da potrebuje mir.…








